»ni, ne med pesniki, ne med vojščaki, / še manj med zvermi, kopenskimi živalmi / in pticami, nikogar, ki bi si ne želel / zboleti od ljubezenskega hrepenenja.«

»Sedim pred hišo / in gledam / v mogočen Kanin. / Spremljam potovanje oblakov iznad Soče, / poslušam prve deževne kaplje / in ptice zgodnjega pomladanskega gozda. / Prepuščam se objemu okolja. / Dotikam se zemlje. / Bivam. / Sem doma.«

»Ta izziv, to dediščino / sem z zgaranih rok prejel, / zato v prihodnost vedro zrem. // In še to vem: / kar ljubim in kar sam častim, / bo tudi sin za svoje vzel.«

»Ne stopi krotko v to dobrotno noč.«

»Velikansko neiztrohnjeno srce v oceanu nemega prostora.«

»Umetnost je redka ptica«

»rada bi kipela srhljivo na vrhu kože, rada bi postala meso.«

»Makučeva umetnost izhaja iz njegove navezanosti na primorski oziroma mediteranski svet v najširšem smislu. V tem svetu je Makuc našel lasten ustvarjalni izraz, ki je bil že od začetka moderen prav v svoji starožitnosti, oblikovno temelječi na arhetipsko prvinski stilizaciji in ploskovitosti.«

»Ko se ženska upre, / si moški dopove: / nisem uspešen, / sem upehan, / opeharjen.«